Oscar Wilde pritisne gumb za samouničenje

Sojenje Oscarju Wildu, kot je zabeleženo v The Illustrated Police News, 4. maja 1895

26. aprila 1895 — Prvo kazensko sojenje z Oscar Wilde se je začelo na ta dan, ko je propad slavnega dramatika, obtoženega hude nečednosti, prešel v visoko prestavo.

Po nasvetu svojih odvetnikov je Wilde pravkar umaknil kazensko zadevo zaradi klevete zoper markiza iz Queensberryja, ki ga je javno obtožil sodomita - hudo kaznivo dejanje.

Queensberryjev odvetnik je dejal, da namerava na prostor za priče poklicati procesijo mladih moških, s katerimi je bil Wilde spolno povezan.

Potem ko je Wilde opustil primer, je odvetnik direktorju javnega tožilstva poslal kopije izjav teh mladeničev.

Posledično se je inšpektor Scotland Yarda pojavil pred sodnikom John Bridge in zahteval nalog za aretacijo Wilda.

Bridge je zaslišanje preložil za uro in pol, očitno zato, da bi Wildeu dal čas, da pobegne iz Anglije z zadnjim vlakom na celino, kot so pozvali dramatikovi prijatelji. Toda Wilde se ni mogel odločiti in je končno zapustil prepozno.

Četrti dan sojenja je prevzel stališče in ustvaril nepozaben trenutek, ko so ga vprašali o frazi, ki jo je v pesmi uporabil njegov prijatelj Lord Alfred Douglas – sin Queensberryja.

Tožilec Charles Gill je vprašal: 'Kaj je 'Ljubezen, ki si ne upa izgovoriti svojega imena'?'

Wildeov odgovor je požel dolg in glasen aplavz – pa tudi nekaj sikanja in žvižganja. Rekel je:

Ljubezen, ki si v tem stoletju ne upa izgovoriti svojega imena, je tako velika naklonjenost starejšega do mlajšega človeka, kot je bila med Davidom in Jonatanom, kakršna je bila Platon osnova za svojo filozofijo in kot jo najdete v soneti od Michelangelo in Shakespeare.

»To je tista globoka, duhovna naklonjenost, ki je tako čista kot popolna. Narekuje in prežema velika umetniška dela. V tem stoletju je napačno razumljena, tako zelo napačno razumljena, da jo lahko opišemo kot 'ljubezen, ki si ne upa izgovoriti svojega imena', in zaradi nje sem postavljen tam, kjer sem zdaj.

»Lepo je, fino, to je najplemenitejša oblika naklonjenosti. V tem ni nič nenaravnega. Je intelektualno in vedno znova obstaja med starejšim in mlajšim človekom, ko ima starejši intelekt in mlajši ima vse veselje, upanje in čar življenja pred seboj.

»Da bi moralo biti tako, da svet ne razume. Svet se ji posmehuje in včasih koga za to postavi pod rob.'

Porota ni mogla izreči sodbe, zato je bil Wilde tri tedne pozneje odpuščen na drugo sojenje. Tokrat je bil spoznan za krivega. Sodnik mu je rekel:

' Oscar Wilde , zločin, za katerega ste bili obsojeni, je tako hud, da se morate trdno omejiti nase, da preprečite, da bi opisal, z izrazi, ki jih raje ne bi uporabil, občutkov, ki se morajo dvigniti na prsi vsakemu častnemu človeku, ki je slišal podrobnosti teh strašnih preizkušenj.

»Nema smisla, da vas nagovarjam. Ljudje, ki zmorejo te stvari, so mrtvi za vsak občutek sramu in ne moremo upati, da bi nanje vplivali.

'To je najslabši primer, kar sem jih kdaj poskusil. V takih okoliščinah se od mene pričakuje, da bom izrekel najstrožjo kazen, ki jo dovoljuje zakon. Po mojem mnenju je popolnoma neprimerno za tak primer, kot je ta.

'Sodba sodišča je, da vas zaprejo in obdržijo na težkem delu dve leti.'

Wildeovo težko delo je vključevalo stopanje na velikansko tekalno stezo, napravo, po kateri so zaporniki hodili drug ob drugem, razdeljeni z navpičnimi ločili, običajno osem ur.

Neizogibno bi noge odpovedale pod to dolgočasno bedo in zaporniki bi padli, kar bi pripeljalo do dodatne kazni za opustitev svoje naloge.

Razstavljali so tudi stare vrvi za pridobivanje hrasta, vlakna, ki se uporablja v ladjedelništvu. Ročno težko ločevanje uporabljene vrvi je prste trajno obarvalo in povzročilo krvavitev ter povzročilo vnetje tetive in poškodbe živcev.

Te naloge je bilo treba opravljati v tišini. Med zaporniki ni bila dovoljena nobena komunikacija – ne med obroki, ne med vadbo (v kateri so hodili v krogu z maskami) in ne po ugasnitvi luči.

Po izpustitvi je Wilde živel v tujini kot bankrot pod imenom Sebastian Melmoth. Umrl je v Parizu 30. novembra 1900, star 46 let.

Več kot stoletje pozneje, Oscar Wilde je dosegel vrhunec priljubljenosti, o katerem si ni mogel sanjati. Njegovo življenje – in duhovitost – se neskončno pripoveduje v knjigah, filmih in na televiziji.

In leta 1995 je bil v Pesnikov kotičku v Westminstrski opatiji odkrit spomenik iz vitraža 'za Oscarja Fingala O'Flahertieja Wilda, dramatika in esteta.' V službi Dame Judi Dench in gospod John Gielgud preberite odlomke iz Wildeovih del.

Pravzapravo za človeka, ki je nekoč rekel: 'Samo ena stvar je hujša, kot da se o njej govori, in to je, da se o njej ne govori.'