Zakaj je bil 'SuperMac' izključen iz številke 10

Harold Macmillan s svojim prijateljem, predsednikom Johnom F. Kennedyjem.jpg

10. februarja 1894 — Mnogi menijo, da je zadnji veliki gospod državnik, ki je opravljal funkcijo predsednika vlade Velike Britanije, Harold Macmillan se je rodil na ta dan. Sledil je tradicionalni – a zdaj opuščeni – konservativni poti na oblast »Etona, Oxforda in garde«.

Človek, ki je postal ljubkovalno znan kot 'SuperMac', je v petdesetih letih prejšnjega stoletja preoblikoval britansko gospodarstvo in s tem življenjski standard mnogih delovnih ljudi in jim rekel: 'Nikoli vam ni bilo tako dobro.' Verjeli so mu in njegovo konservativno vlado vrnili na oblast na splošnih volitvah leta 1959 z veliko večino.

Nepogrešljiv človek, prežet s staromodnimi vrednotami, je postal tesen prijatelj obeh predsednikov John F. Kennedy in njegova žena Jackie, ki je še naprej pisala dolga pisma Macmillanu do njegove smrti leta 1986 pri 92 letih.

Obogaten z družinskim podjetjem – založniško hišo Macmillan – se je izobraževal na Etonu, najdražji britanski šoli, nato pa se je do izbruha prve svetovne vojne leta 1914 povzpel na kolidž Balliol v Oxfordu.

V službi pri Grenadirski gardi je bil trikrat ranjen, najhuje septembra 1916, ko je bil ustreljen med bitko pri Sommi. Ko so šli mimo nemških vojakov, se je pretvarjal, da je mrtev, deset ur je ležal ranjen v 'lisičji luknji' in se večino časa tolažil z branjem klasičnega dramatika Eshila v izvirni grščini.

Njegove rane so mu povzročale bolečine in rahlega šepanja je hodil do konca življenja. Macmillan, ki se je imel za »oblaščerja« in »mečevalca«, je pozneje preziral nekatere politike, ki niso nikoli služili vojaškega roka.

V tridesetih letih prejšnjega stoletja je kot poslanec Stocktona na prikrajšanem severu Anglije videl bedo in revščino, ki ju je povzročila množična brezposelnost, in bil odločen, da bo našel rešitve. In ko si je leta 1958 kot predsednik vlade prizadeval za polno zaposlenost in stabilnost cen, je celotna njegova nesoglasna ekipa zakladništva odstopila.

Macmillan je akcijo opisal kot 'majhno lokalno težavo' in dodal: 'Ko mi povedo, da je inflacijo mogoče pozdraviti ali zaustaviti le z vrnitvijo v znatno ali celo veliko brezposelnost, to popolnoma zavračam.'

Politični akademik Vernon Bogdanor je o njem dejal: »Bolj domiseln in daljnoviden kot večina svoje generacije, Macmillan je zagovarjal marsikaj najboljšega v britanskem političnem življenju – njegovo spodobnost in strpnost, nenaklonjenost puritanizmu in nesramnost.

'Pomagal je ustvariti družbo, ki je veliki večini Britancev zagotovila srečnejše in varnejše življenje, kot so ga kdajkoli poznali.'

Svoje spoštovanje do delovnih ljudi je izrazil leta pozneje, ko je komentiral Margaret Thatcher Reševanje ostrega spora o rudarstvu premoga in njen opis stavkajočih rudarjev kot »notranjega sovražnika«.

Rekel je: »Srce mi se razbije, ko vidim, kaj se danes dogaja v naši državi. Ta strašna stavka najboljših mož na svetu, ki so premagali kajzerjevo in Hitlerjevo vojsko in se nikoli niso predali. To je nesmiselno in takega si ne moremo privoščiti.«

Leta 1985 je Macmillan, ki je do takrat sedel v lordski hiši kot grof Stockton, sprožil nov napad na Margaret Thatcher politike – tokrat o prodaji državnih sredstev, kot so plin, jeklo in železnice, zasebnim podjetjem. To je bil napad, ki je postal znan kot protest 'prodaja družinskega srebra'.

Povedal je: »Prodaja premoženja je pogosta pri posameznikih, ko zaidejo v finančne težave. Najprej gre gruzijsko srebro, nato pa vse lepo pohištvo. Potem gredo Canaletto.' Upal si je »spraševati o porabi teh ogromnih zneskov, kot da bi bili dohodek«.

Po poročanju časnika Independent je bila njegova kazen za takšno kritiko ta, da so njegov portret na hitro odstranili s sten Downing Streeta številka 10.

Macmillan, ki je vodil državo od leta 1957 do 1963, je bil zadnji britanski premier, rojen v času vladavine Kraljica Viktorija , zadnji, ki je služil v prvi svetovni vojni, zadnji, ki je prejel dedni vrstniški status – in zadnji, ki je nosil brke na položaju.